V torek se je v Ljubljani z dokumentarnim filmom Svoboda - Shewitina usoda odprl Festival migrantskega filma. Film prikazuje pot Shewit Tekie iz Eritreje v Švico, po poročanju N1 Slovenija pa sta za rubriko Poglobljeno spregovorila Shewit in režiserka Anne-Frédérique Widmann.
Widmann je Shewit po prihodu v Švico, ko je bila skoraj še otrok, spremljala deset let. Film je nastal iz številnih ur posnetkov. Med prvimi kadri je obraz 15-letne Shewit, v katerem se mešata strah in odločnost.
Shewit se je od doma odpravila pri 13 letih. Pripadala je etnični manjšini z jezikom bilen, ki ga govori le nekaj odstotkov prebivalcev, zato po nižji stopnji šolanja ni mogla nadaljevati. Številne starejše ženske v njeni okolici niso nikoli znale brati in pisati, nepismena je tudi njena mama, ki se je poročila pri 13 letih. Bala se je tudi vpoklica v vojsko: "Kadar koli bi lahko prišli pome," je dejala.
Eritreja ima sistem časovno neomejene nacionalne službe z obveznim služenjem vojaškega roka. Po opozorilih organizacije Human Rights Watch je to od vojne z Etiopijo na prelomu tisočletja eno ključnih orodij nadzora in zatiranja prebivalstva. Služba je obvezna za moške in ženske med 18. in 40. letom, oblasti pa so vpoklicale tudi mlajše, celo otroke.
Zakon sicer omejuje službo na 18 mesecev, a se v praksi pogosto podaljša za nedoločen čas. Nekateri v njej ostanejo več let, drugi desetletja, možnosti za odpust pa so omejene in nejasne. Preiskovalna komisija Združenih narodov je ugotovila zasužnjevanje, ki ga je opredelila kot hudodelstvo zoper človečnost. Dokumentirala je prisilno delo, mučenje in nečloveško ravnanje, ženske in dekleta pa so bile med službo izpostavljene tudi spolnemu nasilju.
Shewit je sredi belega dne peš odšla v sosednji Sudan. Do meje so dekleta hodila štiri ure, nato so pot nadaljevale s tihotapci, ki so jih popeljali skozi Saharo. Začela se je dolga in izjemno nevarna pot v negotovo prihodnost.
Zapor v Libiji
Na poti proti Tripoliju, od koder so nameravali čez Sredozemsko morje, so jih ujeli moški v policijskih uniformah. Shewit ne ve, ali so bili policisti ali kriminalci. Vse so naložili v tovornjake in morali so molčati. Zaprli so jih v veliko dvorano, ženske na eni, moške na drugi strani, in tam so ostali skoraj tri mesece.
Vzeli so jim ves denar in lastnino. Tiste, ki so se upirali, so s palicami pretepli po hrbtu, tudi ženske in dekleta. Hrane je bilo enkrat na dan, skuhane testenine, na stranišče so smeli enkrat dnevno. Po Shewitinih besedah so dekleta, ki so jih poklicali, morala ubogati, zavrnitev pa so plačale z življenjem.
Nobenega postopka ni bilo, so jih le zaprli, pravi Shewit. Samovoljno pridržanje in izsiljevanje migrantov sta v Libiji dobro dokumentirana. Urad ZN za človekove pravice je po pričevanjih migrantov ugotovil, da so ljudi samovoljno zapirali državni in nedržavni akterji. Nekateri so morali paznikom v uradnih centrih plačevati za izpustitev, ponovno pridržani pa znova.
Shewitina družina je zbrala odkupnino, starši so prodali vse, kar so imeli. Plačati se ne sme prehitro, je pojasnila, saj to razkrije, da ima družina denar, in gospodarji zapora lahko zahtevajo več.
Čoln s 300 ljudmi
Že za Saharo so plačale 1.800 dolarjev, za drugi del poti naj bi še enkrat toliko. Ker so jih Libijci ujeli, so tihotapci zaračunali dodatnih 5.000 evrov na osebo. Na obali so teden dni čakale s prebežniki iz številnih držav.
Izpluli so okoli polnoči, ob treh ali štirih zjutraj pa je odpovedal motor. Na čolnu je bilo 300 ljudi, nekateri v podpalubju. Tam jim je zmanjkovalo zraka, vsi so hoteli ven. "Nismo vedeli, ali bomo utonili," je povedala Shewit. Naslednji dan okoli poldneva jim je na pomoč prišla ladja organizacije SOS Méditerranée.
Pot je po njenih besedah izjemno nevarna, zlasti za mlade ženske, ki jih številne mučijo in posilijo, največkrat v puščavi. Sama si je govorila, da bo, če preživi, toliko bolje, če umre, pa bo vsaj poskusila spremeniti prihodnost. Migrantska pot skozi Libijo in Tunizijo čez Sredozemsko morje velja za najbolj smrtonosno na svetu. Vsako leto v Evropo prispe več deset tisoč mladoletnikov brez spremstva.
Widmann je Shewit spoznala leta 2015 v centru, kjer so bili nastanjeni mladi, ki so v Evropo prišli brez staršev. Mlade Afričanke so po njenih besedah običajno sramežljive in redkobesedne, Shewit pa je želela govoriti in hoditi v šolo. Delovala je krhko in ranjeno, a v njej je čutiti tudi ponos. "Uspelo jim je. Prečkali so puščavo. Prečkali so morje," je dejala režiserka.
